Dorothea Wed (slovensko)
Kriminalistični postopek pod okriljem deželnega sodišča Ormož
Deutsche Fassung: Prozess gegen Dorothea Wed
Prevod: Carmen Weissenstein
Grad Ormož · 15. marec A.D. 1677 Zaslišanje brez mučenja
15. Marca 1677 je Dorothea Wed, meščanka Središča ob Dravi, stara 70 let, zaradi prijave častivredni notranjeavstrijski vladi in ene z moje strani (spodaj podpisanega) izpeljane preiskave in zaradi večih znakov, po izvršenem prijetju brez mučenja, bila zaslišana pod okriljem deželnega sodišča.
Prisotni: Johann Georg Franz von Will kot dodeljen sodnik za izobčenje, Jakob Kinck, tukajšnji mestni sodnik, Martin Habitsch, Georg Dopusch, oba zbora, Martin Koleritsch.
Sodnik: Zakaj je bila pripeljana na grad in na okrajno sodišče?
Dorothea Wed: Pravi, da ne pozna vzroka. Prav tako ni nikomur storila nič žalega.
Sodnik: Naj pobrska po spominu. Morda bo našla vzrok.
Dorothea Wed: Preprosto ne pozna vzroka. Tudi ne ve za nikogar, kateremu bi naj storila kaj žalega.
Sodnik: Ali ni od nikogar izvedela vzroka za njeno prijetje?
Dorothea Wed: Od nikogar.
Sodnik: Ali ne drži, da je potem ko so jo tržni sodnik Središča in njegovi ljudje pripeljali v zapor rekla: »Martin Samoda je bolan in če nekoga samo malo boli glava, potem se že smatra, da sem jaz kriva za to.«
Dorothea Wed: Ja. Potrdila je, da je to rekla.
Sodnik: Prej je rekla, da ne pozna nobenega vzroka za njeno prijetje. Zakaj si je potemtakem domišljala Samodo kot vzrok.
Dorothea Wed: Ker je bila obtožena, da je pri Martinu Samodi povzročila bolezen. Zato je sodniku to pravočasno razložila. S tem je želela dati na znanje, da želi sodno ukrepati proti tistemu, ki jo tega obtožuje. V zvezi s tem pravi, da je Samoda zbolel zaradi višje sile in da je to božja kazen. Ampak bo ponovno ozdravel in ona ni povzročiteljica njegove bolezni.
Sodnik: Kako lahko ve, da je Samoda zbolel na božji ukaz in da je to Božja kazen, ter da bo ponovno ozdravel?
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne da nobenega pravega odgovora in nenehno spreminja besede.
Sodnik: Kdo so ljudje, ki jo obtožujejo, da je pri Samodi povzročila bolezen?
Dorothea Wed: Martin Samoda je pred Gieglovo, Moschekovo in ostalimi ženskami, kot pred ženo Jakoba Kedovetza in Walpha Samode, govoril kot da je ona povzročila njegovo bolezen.
Sodnik: Ali pozna Margareto Wogonitsch?
Dorothea Wed: Ja.
Sodnik: Kje se ta trenutno nahaja?
Dorothea Wed: Preminila je.
Sodnik: Kako dolgo je od tega kar je umrla?
Dorothea Wed: Tega pravzaprav ne ve.
Sodnik: Ali ne ve zaradi katere bolezni je umrla?
Dorothea Wed: Nič ni slišala o njeni bolezni.
Sodnik: Ali ni niti enkrat skupaj z ostalimi ženskami ob polnoči prišla k njeni postelji, ko je Wogonitscheva tam bolna ležala.
Dorothea Wed: Nikoli v življenju ni bila v njeni hiši.
Sodnik: Ali ni skupaj z ostalimi ženskami, ki jih je imela ob sebi, prebičala in pretepla Wogonitscheve z železno palico in živimi kačami?
Dorothea Wed: To zanika.
Sodnik: Ali ni pred približno 3 leti v kolibi Adama Repsche v odtok zlila črno tekočino, ki je izgledala kot črnilo?
Dorothea Wed: To zanika.
Sodnik: Kje je njena hči Gera?
Dorothea Wed: Preminila je.
Sodnik: Zaradi katere bolezni je umrla?
Dorothea Wed: Zaradi preklete jetike.
Sodnik: Kje je živela?
Dorothea Wed: V Središču ob Dravi, v smeri hiše Schamschitzeve.
Sodnik: Kako daleč je to od hiše Repsche.
Dorothea Wed: Čisto blizu njegove kolibe je, približno 10 korakov vstran.
Sodnik: Ali se je njena hči Gera zaradi njene bolezni zdela komu sumljiva?
Dorothea Wed: Nikomur, razen njeni svakinji, ženi Marca Weda, se ni zdela sumljiva.
Sodnik: Zakaj ravno njeni svakinji?
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne da nobenega pravega odgovora.
Sodnik: Ali pozna Barbaro Repesch?
Dorothea Wed: Seveda jo pozna. To je njena bližnja soseda.
Sodnik: Če je bližnja soseda, bo nedvomno vedela, da je Repscha ležala zaradi posebne vrste bolezni.
Dorothea Wed: Niti ni slišala niti vedela ničesar o njeni bolezni.
Sodnik: Kako je to mogoče, da ni kot bližnja soseda nič takšnega slišala, ko pa so Ormožani in Središčani vseskozi vedeli?
Dorothea Wed: Nič ne ve in pač ni nič slišala.
Sodnik: Zakaj se poslužuje neresnice in si upa reči, da ni nič slišala o bolezni te Barbare, ko pa je Barbara poslala Anno Schuster k njej (k Wedovi) in jo prosila, da ji pomaga, če je ona povzročila njeno bolezen.
Dorothea Wed: To popolnoma zanika.
Opomba: Anna Schuster stoji pred Wedovo in ji to pove v obraz. Wedova vseeno vztraja pri nasprotnem.
Sodnik: Ali ni z ostalimi ženskami pri omenjeni Barbari ponoči (za ljudi nevidno) stala pred njeno posteljo in ji želela dati neko tekočino, ki pa je Barbara ni hotela sprejeti in ji je odvrnila: »Moraš mi odpustiti!«
Dorothea Wed: To zanika.
Sodnik: Ali nima v svoji hiši nobenih mazil, praškov ali drugih nenavadnih zelišč?
Dorothea Wed: V njeni hiši ni nič kaj takšnega za najti.
Sodnik: Naj se ji dokaže nasprotno in se ji tako dokaže krivdo?
Dorothea Wed: Ne more se ji dokazati krivde, ker sploh nima ničesar v njeni hiši, niti v velikosti konice igle. Opomba: Pokazana so ji mazila in stvari, ki so jih našli v njeni hiši in postavljena nadaljnja vprašanja.
Sodnik: Kakšna mazila so bila v teh dveh koščkih stekla?
Dorothea Wed: Potem, ko se ta niso nikoli nahajala v njeni hiši, teh ne pozna in ne ve nič o njih.
Sodnik: Kaj je to za ena modra krogla z dvema majhnima koščkoma premoga v škatli?
Dorothea Wed: Ne pozna stvari in ne ve nič o tem. Tudi se niso nikoli nahajale v njeni hiši.
Sodnik: Kakšne korale so v majhni culi?
Dorothea Wed: Tega ne pozna in ne ve nič o tem. To ni iz njene hiše.
Sodnik: Kaj je to za ena krpa iz blaga in kakšen pomen ima skozi njo preboden žebelj?
Dorothea Wed: Tega ne pozna in ne ve nič o tem. Tudi to ni iz njene hiše.
Sodnik: Kaj je to za eno mazilo v drugi majhni culi?
Dorothea Wed: Zajčev želodec. Ampak ni iz njene hiše.
Sodnik: Vse stvari so iz njene hiše, kjer so bile najdene. In ravno ta mazila, ki jih smatra za zajčev želodec so bila zraven ostalih stvari. Zakaj zanika in noče priznati?
Dorothea Wed: Vztraja pri nasprotnem.
Sodnik: Kaj je to za eno nenavadno pecivo in ali tega ne bo tajila?
Dorothea Wed: Ne, to ji je dal Marco Lagusch, ki je pred 7 ali 8 leti preminil.
Sodnik: Potem ko je priznala, da je to nenavadno pecivo iz njene hiše, ki je bilo najdeno zraven ostalih stvari, zakaj torej le te taji?
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne da nobenega pravega odgovora.
Sodnik: Zakaj ji je dal Marco Lagusch to pecivo?
Dorothea Wed: Zaradi bolečine v očeh. Če so jo bolele oči, potem je postrgala malo od tega in si prašek posipala v oči.
Sodnik: Kako je to mogoče, da je malo postrgala od tega in to uporabila za oči, ko pa je pecivo celo in ni videti, da bi bilo načeto.
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne da nobenega pravega odgovora, saj nenehno spreminja svoje besede.
Sodnik: Kaj je všito na vencu na slikarskem platnu?
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne želi podati nobenega pravega odgovora in trmasto vztraja pri tem.
Sodnik: Ali taji tudi ta venec?
Dorothea Wed: Če je bil najden zraven drugih stvari, potemtakem mora pripadati meni.
Opomba: Zahteva vodo za piti, kar tudi dobi, ampak pomešano s sveto vodo. Potem ko je pila, jo je takoj odložila in rekla:«To pa je čudežno nenavadna voda.« Zatem je to kar je še imela v ustih takoj izpljunila.
Sodnik: Ali ta velik in majhen hlebec kruha pripada njej?
Dorothea Wed: Ja.
Opomba: Kruh razdvojijo. V notranjosti je vidno, da je spečen iz različnih vrst žita. Ko je bila vprašana, kaj je s tem naredila, je navedla, da je to uporabljala proti steklim pasjim ugrizom.
Sodnik: Kakšen pomen ima vrvica z veliko gumbi?
Dorothea Wed: Nenehno spreminja besede.
Sodnik: Ali je katoličanka?
Dorothea Wed: Ja, je prava katoliška vernica.
Sodnik: Zakaj si je ogrnjeno meniško oblačilo strgala iz telesa, ga vrgla stran in pljunila nanj?
Dorothea Wed: To zanika.
Opomba: Meniško oblačilo, na katerem se še nahaja leseni kos je pokazan Wedovi. Prav tako ji predstavijo sodno slugo in ji povedo v obraz kako je ravnala z oblačilom. Ona pa vse taji in zanika.
Grad Ormož · 16. april A.D. 1677 Drugo zaslišanje
16. Aprila 1677 so oblasti deželnega sodišča Ormož pozvali Dorotheo Wed, da prizna resnico, potem ko so pred pozivom izpeljali preiskavo brez mučenja in soočenja po zahtevanem poročilu in izvedenskem mnenju, navsezadnje na podlagi milostljivega ukaza častivredne notranjeavstrijske vlade z obsodbo za mučenje, ampak ponovno brez mučenja.
Sodnik: Pri prejšnjem zaslišanju je bila vprašana ali pozna razlog in ali ji njena vest ne razkriva zakaj je tukaj priprta. Naj pove resnico.
Dorothea Wed: Pred prijetjem ni vedela in pravzaprav tudi ne pozna razloga.
Sodnik: Ali ni čarovnica in ali ni zmožna ljudi narediti bolne zaradi različnih zelo bolečih bolezni?
Dorothea Wed: Ni čarovnica in prav tako ne zna ravnati s tako zlemi stvarmi.
Sodnik: Zakaj potem poseduje takšne sumljive stvari?
Dorothea Wed: Takšnih stvari ne poseduje s slabimi nameni.
Sodnik: Ali so potem te stvari (ki so ji še enkrat pokazane) iz njene hiše?
Dorothea Wed: Prizna vse in pove, da je to kupila od nekoga na Madžarksem, v Kermentu. Stvari so stale okrog 40 tolarjev. Vse stvari je uporabljala proti očesnim bolečinam.
Sodnik: Saj nima takšnih očesnih bolečin, torej to ni bilo nujno potrebno.
Dorothea Wed: Te stvari ima za nujne primere in prav tako za pomoč drugim.
Sodnik: Zakaj pa je uporabljala šop las s skozi prebodenim žebljem?
Dorothea Wed: Ta žebelj je slučajno prišel v krpo iz blaga in tega ni uporabljala za nič slabega.
Sodnik: Zakaj pa je uporabljala mazila v teh dveh koščkih stekla?
Dorothea Wed: Tega ni uporabljala za nič slabega, temveč je to prikapljalo v lonec iz vitrine, ki jo je imela v svoji kamri.
Sodnik: Lonci z mazili niso bili najdeni pod vitrino ali v kamri, temveč v skrinji zraven ostalih stvari.
Dorothea Wed: Na to vprašanje ne da nobenega odgovora.
Sodnik: Zakaj je potem ponoči tajila te stvari in jih ni priznala za svoje?
Dorothea Wed: Tisti trenutek ni ničesar prav razumela in vse se ji je zdelo preveč zapleteno.
Opomba: Pozvana je, da pove resnico in da ne čaka na ostrejše ukrepe.
Ne želi povedati resnice, temveč neprestano spreminja besede.
Zvežejo jo.
Ničesar ne prizna.
Dvignejo jo.
Zaprosi, da jo takoj spustijo. Priznala bo brez da jo mučijo.
Spustijo jo in jo pozovejo, da ne jezi sodišča in pove resnico.
Prizna, da naj bi žena trenutnega in žena prejšnjega sodnika, Repescheva in Gera Plavetz, z dvema ali tremi cigankami skuhali človeško glavo. Ona, Dorothea Wed, sicer ni bila zraven, ampak ko je videla to kuharijo, je šla mimo. Zanjo ji je povedala služkinja Repescheve. Kje se trenutno nahaja ne ve.
Ko so jo ampak vprašali, kaj bi naj te ženske v nadaljevanju storile s človeško glavo, je Wedova dala le napačne odgovore. S tem, potem ko so te ženske zaradi bolezni, ki so jih doletele, po eni strani mrtve, po drugi strani pa so sicer delno obnovljene, vendar ne popolnoma ozdravljene, se predpostavlja in goji sum, da je Wedova zlonamerne ovadbe v izpeljani preiskavi podala v afektu in iz škodoželjnosti.
Ponovno jo potegnejo gor.
Ničesar ne prizna.
Potem, ko je tričetrt ure dvignjena visela na rokah in ni bilo možno nič več izsiliti iz nje, so jo spustili.
Opomba: 1. Mučenje
Grad Ormož · 27. april A.D. 1677 Zaslišanje v mučilni kamri
27. Aprila je bila ponovno vodena v mučilno kamro. Izrecno so jo prigovarjali k temu naj misli na svoje staro telo in svojo dušo in naj ne bo tako trmasta, ter prizna resnico.
Ničesar noče priznati.
Zvežejo jo.
Ničesar ne prizna.
Dvignejo jo.
Prizna, da je vrvico z gumbi in venec iz blaga nosila pri sebi, kadar je šla med ljudi ali k spovedi.
Sodnik: Zakaj je te stvari nosila pri sebi, kadar je šla med ljudi ali k spovedi, če pa bi brez takšnih stvari ravno tako lahko šla med ljudi ali k spovedi?
Dorothea Wed: Namen tega je bil, da ne morejo ljudje misliti nič slabega o njej ali je sumiti in tudi, da ne morejo ljudje slabo govoriti o njej.
Sodnik: Kdo pa ji je dal te stvari v ta namen?
Dorothea Wed: Ivan Kosetz, tudi Schreb imenovan. Ta je že nekaj let mrtev.
Sodnik: Čemu so v vrvici gumbi?
Dorothea Wed: V ta namen, da se tistemu, ki to nosi pri sebi, ne more nič storiti ali nič slabega o njem govoriti ali se mu kaj sovražnega prizadejati.
Sodnik: Če ni nikoli storila nič zlobnega, kot je prej rekla, zakaj potem nosi takšne stvari pri sebi? Da ljudje ne govorijo slabo o njej ali je sumijo? Kdor je pobožen, se mu ni potrebno bati zlega obrekovanja ali sumničenj.
Ne reče ničesar. Niti ene besede se ne da spraviti iz nje.
Tudi po nadaljnjem močnem prigovarjanju ničesar ne prizna.
Potem, ko se ne da nič spraviti iz nje in je bila že tričetrt ure obešena, je bila spuščena.
Opomba: 2. Mučenje
Potem, ko je bila spuščena, je bilo izvedeno slednje zaslišanje:
Sodnik: Zadevajoč vsesplošno govoričenje, po katerem naj bi njegovo milost, gospoda vodilnega kanclerja v afektu poškodovala na roki, potem ko je le ta od nje zahteval desetino žita in po njeni odklonitvi in neizročitvi desetine razdejala skedenj z žitom in pustila njegovo dajatev odvesti stran.
Dorothea Wed: Milostljivi gospod kancler je bolj zdrav kakor jaz.
Sodnik: Kako lahko reče, da je zdrav, ko pa je njegova desna roka popolnoma neuporabna.
Dorothea Wed: Ljudje bi ji naj rekli, da mu nič ni.
Sodnik: Kateri ljudje bi ji naj to reklI?
Dorothea Wed: Vprašala je Jurija Lacuscha in Barbaro Lestiack, ali je njegova milost gospod kancler zdrav. In ta bi naj odgovorila z ja.
Sodnik: Kaj jo sploh briga njegova milost in zakaj se je pozanimala o njegovem zdravju?
Dorothea Wed: Nenehno spreminja besede in ne da nobenega pravega odgovora.
Grad Ormož · 28. april A.D. 1677 Čarovniški stol — tretje mučenje
Opomba: 28. Aprila ob 9 uri dopoldne je posedena na čarovniški stol.
3. mučenje.
Na čarovniškem stolu je sedela do 9 ure naslednjega dne – torej 24 ur. Niti en znak občutka bolečine ni bil zaznan pri njej, neodvisno od različnih duhovniških sredstev, ki so ji bila dana za izgon Satana. Ves čas se je kazala kot da je ob pamet. Iz tega lahko sklepamo, da je zli duh (Satan), črpal notranje čute skozi domišljijo in uničenje čutov in jih spremenil proti sebi tako, da je žrtev zaščitena.
Naslednji dan, torej 29.4., ko je bila osvobojena iz čarovniškega stola, je padla, kakor da bi duša želela takoj pobegniti iz nje. 3 ure kasneje je bila ponovno tako spočita in zdrava, kot da sploh ne bi prestala mučenja.
Potem, ko je že prestala 3 poostrena mučenja in potem, ko kljub uporabljenim duhovniškim sredstvom in dovoljenim zakonitim sredstvom ni želela ničesar priznati, so bila vsa nadaljnja mučenja nujno opuščena, razen če bi se pojavili še kakšni drugi znaki.
Grad Ormož · 2. maj A.D. 1677 Zaključek in poročilo
2. Maja, potem ko je Wedova spočita in zdrava jedla in pila in ji ni bilo opaziti, da je njeno življenje v nevarnosti, je bila okrog večera najdena mrtva. Ko si jo je rabelj ogledal, so na njenem vratu našli modra in črna znamenja.
Opomba: V isti noči okrog 11 ali 12 ure (ko je bilo na gradu na razpolago še par psov, grad pa že zaprt, tako da ni nobeden od psov mogel priti v srednji del gradu) je pred krajem, kjer je ležala umrla, nastal takšen hrušč zaradi psov, kot da bi jih bilo 200 ali 300. Med seboj so se grizli, kot da bi se ruvali za kost ali kos mesa.
Ker je ženska iz deželnega sodišča njenim ljudem ukazala, da preženejo pse, je njene ljudi in služabnike zaradi nezaslišanega hrušča in grizenja psov postalo strah, vendar so kljub temu zbrali pogum in z uporabo posvečenih sredstev pse spravili narazen in jih odgnali. Ko so prišli do kraja, niso naleteli na nič drugega kot na enega črnega in enega lisastega psa, ki so ju takoj izgubili izpred njihovih oči in potem je spet vse potihnilo. Čez ene pol ure se je vzdignil takšen veter, kot da hoče grad in vse ostalo nesti s seboj v zrak. Zatem sem jaz (spodaj podpisani) domneval isto kot psi, da je morala ta ženska skleniti grozen in zanjo koristen pakt z zlemi duhovi, s čimer so duhovi preprečili resnično priznanje. Grizenje in ruvanje psov ne more pomeniti nič drugega kot to, da so se zli duhovi pohvalili s svojim sodelovanjem in so želeli hvalo upoštevajoč hudičevega kneza Luciferja. Nenaden nastanek velikega vetra je naznanil veselje zlih duhov v zraku in da so si le ti zaradi Wedove trme in zaradi njenega nepriznanja in nepriznanja njenih sokrivcev za zločin priborili zmago in tako izigrali sodstvo.
Moje premišljevanje zgoraj in tudi močni znaki, govorjenje sem in tja v njenih izjavah in najdeni čarovniški instrumenti (kajti takšne vrvice in prstani so bili najdeni tudi pri prejšnjih čarovnicah v organiziranih čarovniških postopkih, in le ti so bili nošeni veliko manj z namenom, da ljudje ne govorijo nič slabega o njih ali gojijo sumov, kot veliko bolj z namenom, da jim sodstvo ne more škodovati) so mi dali priložnost, telo Wedove, katero je bilo v življenju obremenjeno z groznimi simboli, ki so imeli za posledico nepopolne dokaze, obsoditi na grmado in zažgati v prah in pepel. To se je zgodilo 3. Maja.
Johann Georg Franz von Will
dodeljen sodnik za izobčenje v Ormožu
Vir
Ta zapisnik iz 17. Stoletja je bil čim bolj dobesedno prenešen v naš današnji jezik s strani Siegfrieda Kramerja s podporo Dr. Bernharda Reismanna (kateremu se srčno zahvaljujem za popravo in mnogo spodbude).
Iz nemškega v slovenski jezik prevedla Carmen Weissenstein.
Izvirno besedilo se nahaja v Štajerskem deželnem arhivu pod kodo COP 1677-V-4 (K738).